Ruzak na rame in pot pod noge

#prežvelesva! In to brez neke ekstra tekaške kilometrine to poletje. Za nama je 34, 5 km, približno 1500 m višincev in ena res fajn izkušnja. Vesele k rože! Nekaj utrinkov... ...od Polone (na cilj pritekla v 4:28:48; 14./94. mesto overall; 8. v starostni kategoriji do 30 let) Kaj je bil najlažji del KGTR? Oddati spletno prijavnico.  Kaj je bil najbolj živčni del od oddaje spletne prijavnice naprej? Čakanje in odštevanje dnevov do dogodka, sploh, ker sem verjetno premalo dni posvetila pripravam.   Kaj me je pomirjalo? Štart s prijateljico.  Kaj je naredilo trail dogodek v Kranjski Gori tako poseben in nepozaben? Ravno prav zahtevna trasa, ki me je napolnila z endorfini in tekaškim vajbom, ki ga ne morem opisati z besedami. Čudoviti razgledi so olajšali grizenje v klanec, nasmeh prijatelja, neznanca ali prostovoljca pa dalo tisti zagon, ki sem ga potrebovala do cilja.   KGTR mi je ostal v res lepem spominu. Večkrat se spomnim na moj najljubši del trase, ko s

Glede na lanskoletno izkušnjo iz Dolomitov (2018), sva sklenili, da bo to najina tradicionalna destinacija za letni dopust. Kako sva se motili. Leto poprej sva se tja odpravili z avtomobilom Poloninih staršev, a se tokrat ni izšlo. Kljub temu sva bli prepričani, da bova že nekj nagruntali. Avgusta 2019 sva našli nekaj prostih dni za krizni sestanek. Dva dni sva letali po hribih, v soncu in dežju, pa ničesar pametnega nagruntali. A pol res ni mogoče da greva v Dolomite? Kaj pa če greva na štop do Romunije? Ej jz na city-break ful ne bi šla, men se ful hribov lušta. Zdj je že prepozn d greva na UTMB (Ultra trail Mont Blanc) prostovoljno pomagat an. Kaj pa če greva midve tour nardit, to prehodit? To je to, odločitev je padla. Doma sva se usedli za računalnik in pozno v noč prečesavali informacije, nasvete, zemljevide. Ugotovili sva, da organizacija ne bo mačji kašelj. Ljudje pisarijo, da so eno leto prej začeli s fizičnimi pripravami (no, to naju je še najmn skrbel) in naredili rezerva

Jeseni sva se po užitkarskem in delovnem poletju zopet znašli na obali. Čas je bil, da si spet ustvariva svoj ‘drugi’ dom. Izola se nama je čisto dopadla kot začasno prebivališče, a tukaj se nikoli nisva počutili zares domače. Še pred zimskimi meseci si je Polona zaželela pobegniti nekam v tujino. V eno prestolnico. Kompanjonka je bila sprva malce zadržana glede ‘obiska mesta’, čš kaj za vraga pa bova počeli tam. A brez pomisleka je potrdila udeležbo na avanturi. Midve si znava nardit fajn, kjerkol že sva. Glede destinacije se nisva kaj preveč pregovarjali. Polona je od Črta in Maše (Polonin brat in njegova punca) slišala, da je tam res lepo. Hmm, Madžarska je blizu, kar je pomenilo, da bo izlet prijazen do najinih denarnic. Nič, rezervirali sva Flix bus in šli! Naj se sliši še tako čudno, ampak nama je fajn tko potovati, da se tam ne čutiva kot turistki. Lahko nama plačaš, da bi šli v muzej ali na razstavo, pa se bova raje temu izognili. A ne zato, ker ne bi spoštovali vseh, ki ji

Že res, da ženske veljamo za bolj neodločena in premišljena bitja, ampak pr nama ni tko. Vsaj kar se tiče odločanja o izletih, turah in podobnih rečeh. Dolomiti so bili dokaz, kako hitro znava prit na idejo, jo potrdit in tud izvest ;-) Naj še omeniva, da se ob začetku najine prve ornk dogodivščine nisva ful dobro poznali. Mal sva pohengali na faksu, šli na kak tek/plavanje…to je bilo pa bolj kot ne to. Za planiranje ni bilo preveč časa. Poletje je čist prehitro minlo – Polona ga je preživela tu in tam, Tara pa se je ''preselila'' na Bled, delat v športno agencijo. To je bil razlog, da je organizacijo najinega popotovanja po Dolomitih prevzela Polona. Glede tega si totalno zaupava, saj veva kakšne sposobnosti mava, kaj bi rade vidle in tk.  Nekako je naneslo tako, da sva Dolomite splanirali okrog še dveh dogodkov. Dopust sva začeli z 21-ko na Bovškem maratonu, kjer sva pošteno ogreli (ubistvu zakislili) svoje noge in končali na prvem istrskem Ironman-u (