City break v Budimpešti ali Kako se dve hriboljubki znajdeta v prestolnici ravninske države

Jeseni sva se po užitkarskem in delovnem poletju zopet znašli na obali. Čas je bil, da si spet ustvariva svoj ‘drugi’ dom. Izola se nama je čisto dopadla kot začasno prebivališče, a tukaj se nikoli nisva počutili zares domače. Še pred zimskimi meseci si je Polona zaželela pobegniti nekam v tujino. V eno prestolnico. Kompanjonka je bila sprva malce zadržana glede ‘obiska mesta’, čš kaj za vraga pa bova počeli tam. A brez pomisleka je potrdila udeležbo na avanturi. Midve si znava nardit fajn, kjerkol že sva. Glede destinacije se nisva kaj preveč pregovarjali. Polona je od Črta in Maše (Polonin brat in njegova punca) slišala, da je tam res lepo. Hmm, Madžarska je blizu, kar je pomenilo, da bo izlet prijazen do najinih denarnic. Nič, rezervirali sva Flix bus in šli!
Naj se sliši še tako čudno, ampak nama je fajn tko potovati, da se tam ne čutiva kot turistki. Lahko nama plačaš, da bi šli v muzej ali na razstavo, pa se bova raje temu izognili. A ne zato, ker ne bi spoštovali vseh, ki jih zanima zgodovina ali umetnost. Vsekakor podpirava obiske muzejev, dokler veš, kaj tam početi. Gre zgolj za to, da si midve raje s peš Hondo ogledujeva znamenite stavbe, mostove, pomembne dele mesta in skrite kotičke. Utrip mesta raje začutiva preko ljudi, ki nama delijo njihove zgodbe ali preko hrane, če se najde kaj za naju. Meniva, da lahko na ta način veliko bolje spoznaš deželo, kot če plačaš drago vstopnino v treh muzejih, po vsej možnosti pa imaš še vodiča s pohabljeno angleščino.
29. oktobra sva se v Ljubljani usedli na avtobus in odpeljali novim dogodivščinam naproti. Plan je bil, da dva dni prespiva pri enem Couchsurferju, tretjo noč pri drugem. No, najino tekaško odrivanje madžarske prestolnice se je začelo s prvim kiksom, ko sva na avtobusu dobili sporočilo prvega gostitelja, da ne moreva priti k njemu, saj ima neke obveznosti. Morava priznat, da je bilo kar zanimivo, da sva se vozili na destinacijo brez pojma, kjer bova sploh spali. Po nekaj urah vožnje naju je avtobus odložil na obrobju mesta in natovorjeni sva prepešačili kar nekaj kilometrov, da sva prišli do centra mesta. Luštalo se nama je kave, zato sva poiskali kavarno, kjer so imeli riževo mleko. Priseževa, še danes sanjava o tisti kavi. Najina prva naloga je bila, da poiščeva prenočišče (malo je šlo že na tesno, saj je bila ura že med četrto in peto popoldne). Kar nisva mogli verjeti, da sva našli hostel, za katerega sva za 2 noči odšteli vsaka po 10 eur. Res je, da ni bil v vrhunskem stanju, a vsekakor vreden tega denarja. Važno, da se fajn naspiš. No, na dan najinega prihoda v Budimpešto ni bilo časa za lauf, sva si pa dobro spočili riti za vse nadaljnje tri dni.
Pa sej kr paševa v mestni okoliš.

Študentska večerja

Hostel

Najina sobica

Prvi tekaški dan (in drugi dan v mestu) sva po Budimpešti odtekli polmaraton in si s tem že dodobra ogledali okolico. Mesto sicer nima visokih stolpnic, so pa stavbe izjemno veličastne. Tekli sva na levi in desni strani reke Donave, želeli sva namreč prečkati čim več mostov. Šli sva mimo parlamenta do Margaretinega otoka in okoli njega (tu se poleti odvija festival Sziget, v jesenskem času pa je prav prijetno miren za sprehod ali rekreacijo). S tempom se nisva niti približno obremenjevali, saj sva na dopustu in počasneje kot sva šli, več sva videli. Poleg tega sva morali nekaj energije prihraniti še za popoldansko odkrivanje mesta. Po teku je sledil tuš v hostlu, nato pa kosilo v obliki hamburgerja in sladkega krompirčka. S polnimi trebuhi sva peš nabrali še kar nekaj kilometrov-kako ne bi, če sva res hoteli videti vse in še več! Zvečer sva čilirali v hostlu in se hoteli čim bolj spočiti za naslednji dan.
Polmaratonček

Veseleeeeeeeeeeeeeeee
Tudi tretji dan sva začeli v tekaškem slogu. Tokrat sva naredili 10 kilometrov, saj naju je popoldne čakalo še kar nekaj hoje. Tekli sva do velikega mestnega parka Városliget, ki sva ga našli po naključju. Pasalo je nekaj narave in luštnih jezerc. Po teku sva morali zamenjati prenočišče tega dne. Res sva si želeli, da bi en dan prespali pri nekomu, ki živi v mestu. Prijazen glasbenik Gabor naju je vzel v svoje stanovanje in nama dal rezervni ključ, da lahko prihajava in odhajava kadar koli želiva. Nisva točno vedeli, kaj si naj misliva. Stanovanje je bilo sicer zanimivo, a kar precej v razsulu in umazano (aveš ko vstaneš s kavča in ujameš milijon mačjih dlak na svoje pajkice). K sreči nisva skomplicirani in sva navajeni vsega. A vsekakor nisva navajeni tega, da morava stanovanje deliti z mačko. Nobena od naju ne mara mačk! Edina naloga, ki nama jo je dal Gabor je bila, naj paziva, da pazljivo odpirava vrata, ko greva ven, da mačka ne uide. Challenge accepted! Popoldne sva jo peš mahnili na drug konec Donave in se nato usedli na avtobus (ja, tudi midve se znava peljat z javnim prevozom), saj je do najinega cilja bilo res predaleč. Zgleda nama je en dan mesta že škodil, saj sva odšli v ‘’hribe’’. Mimo tega, da pogledava Budimpešto še z večje nadmorske višine, pač ne moreva. Najina destinacija so bili Buda hribčki (angleško Buda hills), ki veljajo za nižje hribovito območje s številnimi grički. Eden izmed njih je János-hegy (angleško János hill). Ni ravno Triglav, je bilo pa lepo in več kot odlično za popoldanski pobeg iz mesta. Večerni plan je bil tokrat drugačen. Glede na to, da je Budimpešta znana po pestrem nočnem življenju, sva sklenili, da greva en večer ‘ven’. Kokr tolk spodobno sva se oblekli in sprva sledili najinemu kavčarju na njegov koncert. Po manjši zagati, kako pobegniti iz nič kaj prijetnega bara, sva se izmuznili ven in poiskali oni pravi ruin bar. Ozek vhod te pripelje v ogromno notranje dvorišče stare stavbe. Pografitane stene, neonske luči in sproščeno vzdušje za mizami se nama je čist dopadlo. V Sloveniji česa takšnega nimamo, no mogoče malo spominja na metelkovo. Večer sva užili ob spremljavi madžarske glasbe (mešanica rap-a, free-styla) in s hmeljskim napitkom v roki.

Mapa drugega teka

Tuki naju je sliku mimoidoči madžar in po slovensk reku: ''tak mlade, pa še Slovenke''.

Na hribu pa najbl vesele
Četrti dan sva tekaške copate zopet popeljali po centru mesta, tokrat na drugi strani reke Donave. Odkar sva prišli v mesto, nama je pogled švigal na Budimski grad, ki leži na grajskem hribu (Várhegy) na obali Donave. Nekaj malega vzpona je bilo treba premagati, da sva se povzpeli na vrh, a sopihanje je zamenjalo navdušenje nad razgledom, ki se je odpiral na mesto. Nisva se zadržali dolgo, saj sva vedeli, da greva po 10 kilometrskem teku na kosilo v Hummus bar, po tem pa na avtobus proti domu. Po teku sva šli v stanovanje spakirat nahrbtnike in fejst sva že bili lačni, tako da sva komaj čakali kosilo. Ha! Kljub temu, da sva imeli pri Gabru samo eno nalogo, ki sicer izgleda precej enostavna, še te nisva uspeli uspešno opraviti. Medtem ko sva zapirali vrata stanovanja, je mačka švignila mimo. K sreči izhod ne gre direktno na ulico, temveč ima blok notranje dvorišče. Iskali, klicali (kr po slovensk ‘’muc muc muc’’) in za njo laufali sva skoraj do onemoglosti. Presneta mačka - karma naju je, saj nisva pustili, da se zadržuje v najini sobi in na postelji. Ja nič, Gabru sporočiva, da sva izgubili njegovo mačko in se pobereva od tu, sva si rekli. Ups. Najhuje, kar bi naju oškodovalo je to, da bi Gabor napial slab review na Polonin Couchsurfing profil. Zdelo se nama je prav smešno, če bi slabo oceno napisal zaradi ‘izgube mačke’. Vsaka tolažba je dobra... V humus baru so se nama učke kar fejst svetle, ko se je pred nama znašla skleda humusa, falafli in pita kruh. Za mačko nama je bilo vseeno. Baje se je zvečer vrnila nazaj, nama je sporočil Gabor. Še sreča. 😊
Krogec tretjega teka

Še kr vesele



Win winnnnn







Spoznanja ‘’tekaških priprav’’ v Budimpešti: 


  • Run sightseeing je zakon!
  • Bodi spontana, vse bo ok.
  • Še zdaj ne veva, na katerem bregu Donave je Buda oziroma Pešta.
  • Prva hostel&couchsurfing izkušnja za Taro – check!
  • Če ne bova uspeli kot kineziologinji, odpreva hummus bar v Sloveniji.



Komentarji