Jeseni sva se po užitkarskem in delovnem poletju zopet
znašli na obali. Čas je bil, da si spet ustvariva svoj ‘drugi’ dom. Izola se
nama je čisto dopadla kot začasno prebivališče, a tukaj se nikoli nisva
počutili zares domače. Še pred zimskimi meseci si je Polona zaželela pobegniti
nekam v tujino. V eno prestolnico. Kompanjonka je bila sprva malce zadržana
glede ‘obiska mesta’, čš kaj za vraga pa bova počeli tam. A brez pomisleka je
potrdila udeležbo na avanturi. Midve si znava nardit fajn, kjerkol že sva. Glede
destinacije se nisva kaj preveč pregovarjali. Polona je od Črta in Maše
(Polonin brat in njegova punca) slišala, da je tam res lepo. Hmm, Madžarska je
blizu, kar je pomenilo, da bo izlet prijazen do najinih denarnic. Nič,
rezervirali sva Flix bus in šli!
Naj se sliši še tako čudno, ampak nama je fajn tko potovati,
da se tam ne čutiva kot turistki. Lahko nama plačaš, da bi šli v muzej ali na
razstavo, pa se bova raje temu izognili. A ne zato, ker ne bi spoštovali vseh,
ki jih zanima zgodovina ali umetnost. Vsekakor podpirava obiske muzejev, dokler
veš, kaj tam početi. Gre zgolj za to, da si midve raje s peš Hondo ogledujeva
znamenite stavbe, mostove, pomembne dele mesta in skrite kotičke. Utrip mesta
raje začutiva preko ljudi, ki nama delijo njihove zgodbe ali preko hrane, če se
najde kaj za naju. Meniva, da lahko na ta način veliko bolje spoznaš deželo,
kot če plačaš drago vstopnino v treh muzejih, po vsej možnosti pa imaš še
vodiča s pohabljeno angleščino.
29. oktobra sva se v Ljubljani usedli na avtobus in
odpeljali novim dogodivščinam naproti. Plan je bil, da dva dni prespiva pri
enem Couchsurferju, tretjo noč pri drugem. No, najino tekaško odrivanje
madžarske prestolnice se je začelo s prvim kiksom, ko sva na avtobusu dobili
sporočilo prvega gostitelja, da ne moreva priti k njemu, saj ima neke
obveznosti. Morava priznat, da je bilo kar zanimivo, da sva se vozili na
destinacijo brez pojma, kjer bova sploh spali. Po nekaj urah vožnje naju je
avtobus odložil na obrobju mesta in natovorjeni sva prepešačili kar nekaj
kilometrov, da sva prišli do centra mesta. Luštalo se nama je kave, zato sva
poiskali kavarno, kjer so imeli riževo mleko. Priseževa, še danes sanjava o
tisti kavi. Najina prva naloga je bila, da poiščeva prenočišče (malo je šlo že
na tesno, saj je bila ura že med četrto in peto popoldne). Kar nisva mogli verjeti, da sva našli
hostel, za katerega sva za 2 noči odšteli vsaka po 10 eur. Res je, da ni bil v
vrhunskem stanju, a vsekakor vreden tega denarja. Važno, da se fajn naspiš. No,
na dan najinega prihoda v Budimpešto ni bilo časa za lauf, sva si pa dobro
spočili riti za vse nadaljnje tri dni.
 |
Pa sej kr paševa v mestni okoliš.
|
 |
Študentska večerja
|
 |
Hostel
|
 |
| Najina sobica |
Prvi tekaški dan (in
drugi dan v mestu) sva po Budimpešti odtekli polmaraton in si s tem že dodobra
ogledali okolico. Mesto sicer nima visokih stolpnic, so pa stavbe izjemno
veličastne. Tekli sva na levi in desni strani reke Donave, želeli sva namreč
prečkati čim več mostov. Šli sva mimo parlamenta do Margaretinega otoka in
okoli njega (tu se poleti odvija festival Sziget, v jesenskem času pa je prav
prijetno miren za sprehod ali rekreacijo). S tempom se nisva niti približno
obremenjevali, saj sva na dopustu in počasneje kot sva šli, več sva videli.
Poleg tega sva morali nekaj energije prihraniti še za popoldansko odkrivanje
mesta. Po teku je sledil tuš v hostlu, nato pa kosilo v obliki hamburgerja in
sladkega krompirčka. S polnimi trebuhi sva peš nabrali še kar nekaj
kilometrov-kako ne bi, če sva res hoteli videti vse in še več! Zvečer sva
čilirali v hostlu in se hoteli čim bolj spočiti za naslednji dan.
 |
| Polmaratonček |
 |
| Veseleeeeeeeeeeeeeeee |
Tudi tretji
dan sva začeli v tekaškem slogu. Tokrat sva naredili 10 kilometrov, saj naju je
popoldne čakalo še kar nekaj hoje. Tekli sva do velikega mestnega parka
Városliget, ki sva ga našli po naključju. Pasalo je nekaj narave in luštnih
jezerc. Po teku sva morali zamenjati prenočišče tega dne. Res sva si
želeli, da bi en dan prespali pri nekomu, ki živi v mestu. Prijazen glasbenik
Gabor naju je vzel v svoje stanovanje in nama dal rezervni ključ, da lahko
prihajava in odhajava kadar koli želiva. Nisva točno vedeli, kaj si naj
misliva. Stanovanje je bilo sicer zanimivo, a kar precej v razsulu in umazano
(aveš ko vstaneš s kavča in ujameš milijon mačjih dlak na svoje pajkice). K
sreči nisva skomplicirani in sva navajeni vsega. A vsekakor nisva navajeni
tega, da morava stanovanje deliti z mačko. Nobena od naju ne mara mačk! Edina
naloga, ki nama jo je dal Gabor je bila, naj paziva, da pazljivo odpirava
vrata, ko greva ven, da mačka ne uide. Challenge accepted! Popoldne sva
jo peš mahnili na drug konec Donave in se nato usedli na avtobus (ja, tudi
midve se znava peljat z javnim prevozom), saj je do najinega cilja bilo res
predaleč. Zgleda nama je en dan mesta že škodil, saj sva odšli v ‘’hribe’’.
Mimo tega, da pogledava Budimpešto še z večje nadmorske višine, pač ne moreva.
Najina destinacija so bili Buda hribčki (angleško Buda hills), ki veljajo za
nižje hribovito območje s številnimi grički. Eden izmed njih je János-hegy
(angleško János hill). Ni ravno Triglav, je bilo pa lepo in več kot odlično za
popoldanski pobeg iz mesta. Večerni plan je bil tokrat drugačen. Glede na to,
da je Budimpešta znana po pestrem nočnem življenju, sva sklenili, da greva en
večer ‘ven’. Kokr tolk spodobno sva se oblekli in sprva sledili najinemu
kavčarju na njegov koncert. Po manjši zagati, kako pobegniti iz nič kaj
prijetnega bara, sva se izmuznili ven in poiskali oni pravi ruin bar. Ozek vhod
te pripelje v ogromno notranje dvorišče stare stavbe. Pografitane stene,
neonske luči in sproščeno vzdušje za mizami se nama je čist dopadlo. V
Sloveniji česa takšnega nimamo, no mogoče malo spominja na metelkovo. Večer sva
užili ob spremljavi madžarske glasbe (mešanica rap-a, free-styla) in s
hmeljskim napitkom v roki.
 |
| Mapa drugega teka |
 |
Tuki naju je sliku mimoidoči madžar in po slovensk reku: ''tak mlade, pa še Slovenke''.
|
 |
| Na hribu pa najbl vesele |
Četrti dan sva tekaške copate zopet popeljali po centru mesta,
tokrat na drugi strani reke Donave. Odkar sva prišli v mesto, nama je pogled
švigal na Budimski grad, ki leži na grajskem hribu (Várhegy) na obali Donave.
Nekaj malega vzpona je bilo treba premagati, da sva se povzpeli na vrh, a
sopihanje je zamenjalo navdušenje nad razgledom, ki se je odpiral na mesto.
Nisva se zadržali dolgo, saj sva vedeli, da greva po 10 kilometrskem teku na
kosilo v Hummus bar, po tem pa na avtobus proti domu. Po teku sva šli v
stanovanje spakirat nahrbtnike in fejst sva že bili lačni, tako da sva komaj
čakali kosilo. Ha! Kljub temu, da sva imeli pri Gabru samo eno nalogo,
ki sicer izgleda precej enostavna, še te nisva uspeli uspešno opraviti. Medtem
ko sva zapirali vrata stanovanja, je mačka švignila mimo. K sreči izhod
ne gre direktno na ulico, temveč ima blok notranje dvorišče. Iskali, klicali
(kr po slovensk ‘’muc muc muc’’) in za njo laufali sva skoraj do onemoglosti.
Presneta mačka - karma naju je, saj nisva pustili, da se zadržuje v najini sobi
in na postelji. Ja nič, Gabru sporočiva, da sva izgubili njegovo mačko in se
pobereva od tu, sva si rekli. Ups. Najhuje, kar bi naju oškodovalo je to, da bi
Gabor napial slab review na Polonin Couchsurfing profil. Zdelo se nama je prav
smešno, če bi slabo oceno napisal zaradi ‘izgube mačke’. Vsaka tolažba je
dobra... V humus baru so se nama učke kar fejst svetle, ko se je pred nama
znašla skleda humusa, falafli in pita kruh. Za mačko nama je bilo vseeno. Baje
se je zvečer vrnila nazaj, nama je sporočil Gabor. Še sreča. 😊
 |
Krogec tretjega teka
|
 |
Še kr vesele
Win winnnnn
|
Spoznanja ‘’tekaških priprav’’ v
Budimpešti:
- Run sightseeing je zakon!
- Bodi spontana, vse bo ok.
- Še zdaj ne veva, na katerem bregu Donave je Buda
oziroma Pešta.
- Prva hostel&couchsurfing izkušnja za Taro –
check!
- Če ne bova uspeli kot kineziologinji, odpreva
hummus bar v Sloveniji.
Komentarji
Objavite komentar