Kranjska Gora Trail Run 2019

#prežvelesva! In to brez neke ekstra tekaške kilometrine to poletje. Za nama je 34, 5 km, približno 1500 m višincev in ena res fajn izkušnja. Vesele k rože!

Nekaj utrinkov...

...od Polone (na cilj pritekla v 4:28:48; 14./94. mesto overall; 8. v starostni kategoriji do 30 let)




Kaj je bil najlažji del KGTR? Oddati spletno prijavnico. 
Kaj je bil najbolj živčni del od oddaje spletne prijavnice naprej? Čakanje in odštevanje dnevov do dogodka, sploh, ker sem verjetno premalo dni posvetila pripravam.  
Kaj me je pomirjalo? Štart s prijateljico. 
Kaj je naredilo trail dogodek v Kranjski Gori tako poseben in nepozaben? Ravno prav zahtevna trasa, ki me je napolnila z endorfini in tekaškim vajbom, ki ga ne morem opisati z besedami. Čudoviti razgledi so olajšali grizenje v klanec, nasmeh prijatelja, neznanca ali prostovoljca pa dalo tisti zagon, ki sem ga potrebovala do cilja.  

KGTR mi je ostal v res lepem spominu. Večkrat se spomnim na moj najljubši del trase, ko sem dosegla vrh Trupejevega poldna. Težko opišem občutek, a na vrhu sem dobila popolnoma novo energijo, ki me je izstrelila nazaj v klanec navzdol. Ker je moja paradna disciplina bolj tek navzdol, kot navzgor, sem tu uspela pridobiti kar nekaj časa, ki sem ga verjetno izgubila pri vzpenjanju. Občutek sreče v cilju pa... nepozaben.

...od Tare (na cilj pritekla v 4:25:42; 11./94. mesto overall; 6. v starostni kategoriji do 30 let)




Če grem po časovnici dogodkov tiste lepe sobote... Brez čakanja sem prevzela svojo štartno številko v Vitrancu in pozdravila kak znan obraz. Še tisti zadnji, nujni odhod na wc in že sem stala na štartu s svojo prijateljico. Nervoza je do jezera Jasna popustila. Hladno jutro ni bilo nič kaj mikavno za tek v poletnih oblačilih, a ozračje se je kaj kmalu segrelo in napolnilo s prijetno tekaško klimo. Prvi klanci so bili kmalu za nami in nestrpno sem čakala vzpon na Trupejevo poldne. Ob slapovih in divje zelenih travnikih sem skoraj pozabila na vse. Leva, desna in že sem bila na grebenu, ki nas je popeljal do najvišje točke. Pot so krasili čudoviti pogledi na skupino martuljških vršacev, ki so delovali kot mala droga. Ni bilo vprašanje, ali so vsi tisti nasmehi s fotografij pristni. Aja, pa vegi makaroni so bili ful fajn v cilju!
                                                               

Tuki še komi stojima






























      

Komentarji