TOUR DU MONT BLANC ali Kako sva preživeli najin prvi long-distance hike


Glede na lanskoletno izkušnjo iz Dolomitov (2018), sva sklenili, da bo to najina tradicionalna destinacija za letni dopust. Kako sva se motili. Leto poprej sva se tja odpravili z avtomobilom Poloninih staršev, a se tokrat ni izšlo. Kljub temu sva bli prepričani, da bova že nekj nagruntali. Avgusta 2019 sva našli nekaj prostih dni za krizni sestanek. Dva dni sva letali po hribih, v soncu in dežju, pa ničesar pametnega nagruntali. A pol res ni mogoče da greva v Dolomite? Kaj pa če greva na štop do Romunije? Ej jz na city-break ful ne bi šla, men se ful hribov lušta. Zdj je že prepozn d greva na UTMB (Ultra trail Mont Blanc) prostovoljno pomagat an. Kaj pa če greva midve tour nardit, to prehodit? To je to, odločitev je padla. Doma sva se usedli za računalnik in pozno v noč prečesavali informacije, nasvete, zemljevide. Ugotovili sva, da organizacija ne bo mačji kašelj. Ljudje pisarijo, da so eno leto prej začeli s fizičnimi pripravami (no, to naju je še najmn skrbel) in naredili rezervacije za nastanitev ipd. V trenutku se odločiva, da bo najin dom na tour-u šotor. Tega bova zamenjali za planinsko kočo v primeru slabega vremena ali res krizne situacije. Svojo odločitev glede podviga sva potrdili z rezervacijo Flix busa do Chamonix-a in nazaj do Ljubljane. Z ostalimi stvarmi sva se ukvarjali v prihajajočih dveh tednih pred odhodom.

Ponovno sva se dobili 1. septembra, na dan odhoda iz Ljubljane proti Chamonix-u. Poslovili sva se od domačih taksistov (hvala Marko in Marija) in strumno zakorakali proti avtobusu. Dobra šala. Ruzake sva komaj potegnili iz avta in ta sta naju vztrajno vlekla proti tlom, ko sva ga dali na ramena. Z malo živčnim nasmehom (ej midve res počnema to hehe) sva vstopili na krov, po 12 urah sva prispeli v Francijo. Prenočili sva v hostlu in že takoj naslednje jutro začeli najino 170 kilometersko pot, kjer sva premagali več metrov nadmorske višine, kot če bi šli od morja na Mount Everest (10.000 m). 


*Link do Youtube videa o najini dogodivščini (opozorilo: posnetki so izjemno amaterskega značaja in prvotno niso bili namenjeni za javno objavo, tako da se opravičujema za neprofesionalen pristop): https://www.youtube.com/watch?v=yrmYldX1wM0


Joža požen, mi smo prpravlen. Ali dan pred odhodom, ko so naju bolela ramena že za potrebe slikanja v ogledalu.

Tole vse je blo treba spravit v nahrbtnik (brez oranžnega copata).

Hrana za 7 dni, ki sva jo ves čas nosle s sabo (seveda sva ostalo, kot sta kruh in sadje, kupovale sproti).


2. 9. 2019, 1. ETAPA: dež, sonce in (že) smrdeča palerina

Budilka je zazvonila ob 3:55 in 4:00 sva vstali brez večjih problemov. Po doooolgem zajtrku nama je ostalo še časa na pretek. Zakaj? Dež. Naj bi nehal padat ob 6h...7h... No, kljub temu sva se odpravili na pot ob 6:48 iz Chamonix-a. Ob 8:00 sva, še vedno v palerinah, bili že na uradnem startu v Les Houches-u. Že do uradnega štarta sva nabrali približno 6 kilometrov. Začeli sva uresničevati svoj plan. Oznakam sva celo pot lepo sledili v megli in dežju. Nisva več šteli vseh ljudi, ki sva jih prehiteli na trasi. Ob prihodu v Le Champel je sonček končno pokukal izza oblakov in pot sva nadaljevali v bolj poletni opravi-kratke hlače in majica. Ob 12:30 je bil čas za prvo malčko ob reki. Nisva se preveč dolgo obirali, saj naju je menda čakalo še nekaj ur in vsaj 600 m vzpona. Pot nama je kratkočasil še Francoz, ki ga nisva najbolje razumeli. Voila in sva prispeli do La Balme že ob 15:30. Pot prvega dne sva prehodili v 8h in 30min (po planu bi rabli 12-13h, opa). Preden sva se utaborili, sva si privoščili še tuš-mokri robčki in gorska ledeno mrzla voda. Postavili sva si bazni tabor, za tem je sledil najslajši del dneva-Maggi juha z rezanci in 2 dni starim koruznim kruhom. Muo benne. Pri popoldanski fešti se nama je pridružil še prijeten sotabornik Roy, izraelec iz Švice. Prijeten pogovor je prekinil dež in mraz, zato smo hitro zbežali vsak v svoj šotor.

Vtisi o dnevu: razgledov še ni bilo, ampk menda sva v gorah. Jutri bo menda bolje.
Počutje: malo odrgnin, bolečih kosti in ogljunenih ramen, noge so še kar ok. Črnih nohtov še ni.



Po 8 kilometrih sva že mokri kot cucka in šele na uradnem štartu najine poti. Ej, a midve se res grema to?

Hitr se nasmej pol grema pa v ''kopalnico'' in bazni tabor. Komej čakam koruzn kruh. Konec etape 1.

Maggi pomagi!


Kot odgovorni (bodoči) kineziologinji sva se vsak dan raztegnili. Japajade. Več kot tokle se nisva pretegnili.

3. 9. 2019, 2. ETAPA: dolga je ta pot, auč

Optimistični plan, da vstaneva ob 5:30 je zakasnila tema in premočen šotor. Po napol prekrokani noči sva se odločili, da potegneva do 6:00 in počakava prve sončne žarke. Malo po 6 uri sva se skobacali iz šotora, malo pospravili in si pripravili zajtrk. Tara se je najedla kruha s humusom, Polona pa je malo namešala zelenjavno pašteto in marmelado (ločeno, seveda). Kmalu se je prebudil še sosed Roy in rekli smo še par besed, preden sva odpeketali naprej. Seveda nismo pozabili na to, da smo si izmenjali še kontakt. Spet sva bili malo pozni, ob 8:15 sva začeli počaaaasi grizti klanc proti Bonhomme-drugi zajtrk ala 600 m vzpona. Mimo koče sva se spustili proti Les Chapueux. Po dolgem in vrtoglavem spustu sva bili vsega že malo siti. Glavna motivacija je bila majhna trgovina, kjer naj bi zafilale zaloge kruha. Čakala sta naju samo še dva hlebca in štručka. Prodajalec naju je malo čudno pogledal, ko sva rekli, da bova vzeli vse. Ne veva, kaj bi nardili brez zadnjih dveh kruhov, ki sta naju čakala. Začasno sva se ukampirali pri turistični pisarni in na soncu posušili šotor. Napolnili sva še nujne glikogenske zaloge. Ob 13:30 sva dali nahrbtnike nazaj na oguljena ramena in jo mahnili... kdo bi vedel kam. Spoznali sva, da optimistični plan, da prideva do Courmayer-ja ne bo znesel. Dolge 4 ure sva grizli v klanec. Bilo bi nama še veliko težje, če naju na poti ne bi spremljali res čudoviti razgledi. Gore se tu kar v srebrno svetijo. Celo pot do italijanske meje sva bili prepričani, da slediva Mont Blanc-u, do katerega se nama je odprl razgled šele ob prihodu v Italijo. Doživeli sva nepopisno veselje ob prihodu do kupa kamenja (francosko-italijanska meja), ki označuje konec hoje za 2. dan. Naprej ni šlo več. Videli sva samo še fižolovo juho in polento. Malo s poti sva si našli svojo kopalnico/kuhinjo/spalnico za noč. Ta dan sva kršili pravila in kampirali pod določeno nadmorsko višino, nad katero naj bi bilo dovoljeno kampirati. Ker je zunaj bilo še dokaj svetlo in ker sva kampirali na prepovedanem mestu, opa, sva najprej povečerjali in si šele ob 19:30 začeli postavljati bazni tabor. Napadli sva še večerne kekse in kmalu padli v spanec.

Vtisi o dnevu: zelo dolg dan, a razgledi so bili preprosto neverjetni. A naju bodo dobil, da  nedovoljeno kampirama?
Počutje: počasi začenjava čutit vseh 640 skeletnih mišic. 


Sušilni stroj modernih žensk ali kako se špilat Čeha.

Ena gospa se je ponudla, da naju šklocne. Se nisva nč obutavlali. *Plus veseli sva, da si kdo še upa pridet zravn naja.

Women are always right. Sam midve morva pa levo tukj.

V družbi francoskih krav.


Tukj sva večkrat obstali, k je blo tuk lepo. V ozadju Mont Blanc, ki to ni.


Po 2 urah tišine, švicanja in grizenja kolen. Nepopisna sreča, ko sva zagledali tablo, da sva na francosko-italijanski meji.


4. 9. 2019, 3. ETAPA: zakaj bi šel do konca, če greš lahko še malo dlje

Zbudili sva se v mrzlo jutro. Budilko ob 6:00 sva preslišali in še malo ostali v spalkah. Pa sej sva na dopustu! Počakali sva, da se začne daniti. Strah, da bi naju kdo ulovil pri wild campingu, je izginil. Počasi sva se skobacali ven iz spalk in pospravili svoj bazni tabor. Dan sva tokrat začeli s spustom do Refugio Elisabetta. Tam sva pozajtrkovali pod toplim soncem, saj je bilo na meji še kar mrzlo. Aha, malo naprej od najinega baznega tabora sva celo zagledali nekakšno info točko o Mont Blancu. Tam je možno prenočiti v bivaku... ko bi le vedeli prej. No, dva ukrajinca sta se nastanila kar na terasi, verjetno je bil bivak že poln. Nazaj k zajtrku-pojedli sva ga, kakor omenjeno, v družbi sončnih žarkov. Mimoidoči planinci so nama kar malo zavidali. Po treh dneh se nama je že velikokrat zgodilo, da sva srečevali iste obraze in prav fino se je bilo vedno znova srečevati ter si z njimi izmenjati izkušnje s trase. Že od samega začetka sva srečevali tudi skupino tekačev. Kasneje sva ugotovili, da je ta skupina pod vodstvom Anne Frost!!! No, pot se je nadaljevala s kar nekaj vzpona, za tem je sledil kolenolomni spust v Courmayeur. Zopet sva svoj 'cilj' dosegli pred časom, ki je napisan na pohodniških tablah. V dolini sva bili približno ob enih in seveda imajo italijani svojo siesto! To pomeni, da so vse trgovine zaprte. K sreči je bila odprta manjša prodajalna, v kateri sva se založili s svežim kruhom in sadjem. Namestili sva se pred knjižnico in pojedli vse, kar nama je prišlo pod roke. Razmišljali sva, kam naprej. Načeloma je bil plan kampirati v Courmayer-ju, ampak kamp je s poti. V info točki nama je gospa predlagala, da se zapeljeva z avtobusom. Zapeljeva?! Gospa, midve sva prišle hodit tuki. To ne pride v poštev. Ker je bil dan res sončno lep, se odločiva nadaljevati. Z res težkim korakom in že malo utrujeno glavo kreneva proti Refugio Bertone. Kakšen vzpon! Tukaj nekje sva mislili kampirati, a povsod okrog koče so bile table, da je wild camping strogo prepovedan oziroma dovoljen le nad 2500 m. Midve nisva bile niti približno na tej višini. Spet sva v precepu. V koči sva vprašali, če imajo kaj prostora na skupnih ležiščih in glej ga zlomka, par pred nama je vzel zadnji dve postelji. Torej nisva imeli druge izbire, kot da sva pot nadaljevali proti Refugio Bonatti-na tabli je pisalo, da je do tja 2 h in 30 min. Zemljevid je kazal, da se bova na poti povzpele višje od 2500 m, kar pomeni, da lahko legalno kampirava. Vraga, pot se je spuščala in spuščala. Že malo skurjeni sva ugotovili, da toliko vzpona ne bo. Tudi teren je bil neprimeren za kampiranje. Zemljevid je torej kazal narobe. Ugotovili sva, da google slike niso najbolj primerne in da bova naslednjič raje kupile pravo mapo. Odločili sva se, da pokličeva v kočo in vprašava, če imajo prostor še za dve zelo utrujeni mladenki na skupnih ležiščih. Gospod na drugi strani je pritrdil. Zbookirali sva samo spanje in ekstra veseli oddrveli proti koči. Nepopisno veselje naju je obdalo, ko sva jo zagledali. Nekateri gosti so naju celo spraševali, od kod sva prišli in nikakor niso mogli verjeti, da sva svojo pot ta dan začele na meji *proud*. Sledil je čas za luksuz-vroč tuš in mehka postelja. Čeprav je samo ena gorenjka, si večerje v koči vseeno nisva privoščili. Vzeli sva gorilnik in hrano iz nahrbtnika ter si večerjo pripravili zunaj. Bila je prva noč, da se je Polona fino naspala, saj je lahko nogo končno maksimalno iztegnila. Tara pa ni mogla preslišati smrčečih cimrov. Kakšen dan.

Vtisi o dnevu: A sva midve res tolk prehodle?  
zPočutje: Ponosne. Počasi teže nahrbtnika sploh ne čutima več, noge gredo same od sebe.


Po jutru se dan pozna.


Zagotovo eden lepših in ljubših delov tour-a, pot do Courmayer-ja.


Tukj sva pa un taprav Mont Blanc vidli in sva ble čist veseli. Ko bi le vedli, kaj vse naju še čaka ta dan...


A greva še malo dlje? Aja, pa dejva si še flaše napolnt (3 L), da nava prehitr zaklučle dons.


Kaj bova dons dobr spali!

5. 9. 2019, 4. ETAPA: skupaj zmoremo

Budilka je zazvonila ob 5:55 in ob 6:00 sva se počasi spravili iz postelje. Priznava, s težavo. V kotu jedilnice sva se najedli svojega zajtrka, se napravili in zopet dokaj pozno odrinli na pot. Kako fino, da ni bilo treba pospravljati šotora. Ura je bila 8:00, ko sva strumno krenili proti Švici. Na prvem delu poti, ki se spušča v dolino, sva srečali starejšega prijetnega gospoda v klasičnih teniskah. Po kratkem klepetu sva ugotovili, da mu je nekdo ukradel pohodne čevlje. Prav tako kot midve je namenjen proti La Fouly-ju (kasneje sva izvedeli, da čevljev ni našel, a si je kupil nove). Na vzponu proti Refugio Elena se nama je pridružil američan David. Pogumno nama je sledi in za nama malenkost celo sopihal. Vseeno smo do koče ves čas sproščeno kramljali. Vesel nama je povedal, da mu je dobro delo iti malo hitreje, saj njegova prijateljica vedno ostaja zadaj in mu je že malo utrujajoče, da jo mora neprestano čakati. Na tem mestu sva si mislili, kako sva veseli, da sva dokaj enakovredni v hitrosti hoje. Tukaj smo se razšli, saj sva midve krenili naprej, on pa je pri koči počakal svojo prijateljico. Pot od koče se je strmo vzpenjala in ni popustila vse do meje s Švico. Na meji sva se za par minut ustavili, da sva naredili fotko ali dve, a kaj kmalu sva odhiteli naprej zaradi res močnega vetra. Veter je začel malo popuščati med tem, ko sva se spuščali po slikoviti pokrajini. Ta del poti je bil izjemen, kar nisva mogli verjeti, kako je lepo. Na polovici spusta do cilja tega dne sva se nasmejeli paru znanih obrazov. Do La Fouly-ja se nama je pridružila še belgijka Giselle. Zaradi napovedi, ki je obljubljala dež, smo hotele hitro priti v dolino in si postaviti bazni tabor. Na cilju smo bile okrog 13:00. A ti vraga, italijanski vpliv je tako močan, da se gredo tudi v Švici siesto. Recepcija pri kampu se je odprla šele ob 15:00, trgovina pa ob 14:30. Kmalu je začelo še deževati, zato smo zbežale v jedilnico/pomivalnico od kampa. Malo kasneje so se nam pridružile še pogumna in neustavna Nizozemka ter 2 prestrašeni Američanki. Ti dve gospe sta nam povedali, da ima kamp common room, kjer lahko prenočimo v primeru dežja. In res je bilo tako. Vseeno sva plačali za kampiranje, a noč sva preživeli v družbi vsaj še 10 pohodnikov na TMB. Prav prijetno je bilo. Nizozemka je celo zakurila kamin. Zvečer je na klepet prišel še David, ki je sicer vztrajal, da bo spal v šotoru (medtem, ko je njegova prijateljica ostala v centru mesta v hotelu-ta dva sta si bila res različna). Napihnili sva podloge, razgrnili spalke in trdo zaspali na tleh. Zunaj je celo za kratek čas padal sneg.

Vtisi o dnevu: še več čudovitih razgledov. Čudno je bilo, da sva nehale hoditi že zgodaj popoldne. Prosto popoldne na off je ekstra pasal. 
Počutje: Nikol boljš. Vesele, da imava okrog sebe ljudi, s katerimi smo nagruntali današnjo zatočišče.


Prejšn dan v Italiji, dans že v Švici.

Včasih tolk pod noge gledava,  da se pozabma okrog ozret. Ja čist hudo!

Se ne vid, ampak skor naju je odpihnl. Brrrr!

Najina zakonska postelja.


6. 9. 2019, 5. ETAPA: slab matematik se dobro ošteje

Zjutraj se nisva prav nič hitro vstali. Preslišali sva budilko, poleg tega pa nisva hoteli biti prvi, ki bi zbudili vse preostale pohodnike. K sreči se je starejši britanec vstal in začel ropotati, njemu sva sledili še midve in kasneje še preostala banda. V sobi je bil grelnik za vodo, tako da je bila za najin zajtrk ovsena kaša hitro pripravljena. Pot sva začeli okrog 8:00, saj ni bilo treba pospravljati šotora. Pot do Champex-a je bila sprva kar položna in navzdol, a se je kmalu začel fajn vzpon. Po približno treh urah sva bili v mestu in zmedeni sva iskali trgovino. Pred turistično točko sva pojedli malico. Glede na vremensko situacijo (bil je napovedan sneg in temparature v minus) sva sklenili, da narediva rezervacijo v koči na Col de la Forclaz. Pri zmedeni delavki na turistični točki sva si sposodili telefon, saj so klici v Švici zelo dragi. Dobili sva rezervacijo in pomirjeni šli na pot v mislih, da imava pred sabo le 200 m vzpona in nekaj kilometrov. Pot se je sprva spuščala, za tem pa vzpon ni in ni nehal popuščati. Približno 200 m je bilo pravzaprav le višinske razlike med krajema Les Champex in Forclazom, midve sva jih morali narediti konkretno več. Matematika nama očitno ne gre najbolje, če sva pošteni. Ob prihodu v Forclaz sva ugotovili, da bo najin šotor kos vremenskim razmeram in se namesto v kočo, utaborili zraven Giselle. Po vročem tušu sva si v skupnem prostoru na toplem skuhali lečino juho in polento. Odločili sva se, da bova nahrbtnike čez noč pustili tukaj. Polona lahko končno zaspi z iztegnjenimi nogami.

Vtisi o dnevu: noben klanec do zdej še ni bil tk dolg in strm.
Počutje: še žive.



A zakaj tako navdušene? Ta slika je najlepši razgled, k si ga lahko imel na poti ta dan.


7. 9. 2019, 6. ETAPA: Ej midve sva že skor na konc!?

Da nama zbujanja ne gredo najbolje sva že ugotovili. Zjutraj sva preslišali dve budilki in se po tretjem zvonjenju končno spravili iz tople spalke. Preden sva krenili proti francoski meji, sva kupili še kruh, ki je bil najboljši do zdaj. Najprej sva se spustili v Trient, potem pa za drugi zajtrk zagrizli v 900 m vzpona. Tam je bila luštna koča, blizu nje pa sedežnica, s katero malo hitreje prideš na Col de Balme (2191m). Vsedli sva se na sedežnico in se odpeljali na cilj TMB. Ne, sej ne. Šala mala. Zmedeni sva se ozirali po tablah, saj nisva našli TMB oznak. Odločili sva se, da nadaljujeva v smeri Le Tour, kamor so se usmerili tudi v8tsi ostali pohodniki. Ko sva naredili že dober del spusta, sva ugotovili, da sva na eni izmed variant (TMB lahko prehodiš po originalni trasi ali vmes izbiraš še različne variante). Polona je bila malo nejevoljna, saj nisva šli po standardni ruti in sva malo skrajšali pot v dolino. Le tam so jo pomirile talne oznake za ultra trail, ki so ostale na tleh od UTMB-ja (ultramaratonskega dogodka). Sestradani sva se usmerili proti Tre le Champ. Usedli sva se na travnik in pojedli čudovito švicarsko bageto. Ko sva malo zapolnili svoje glikogenske zaloge, sva začeli debatirati kako in kam naprej. Najbrž je minilo kakšne 15 minut, da sva pretuhtali vse možne opcije. Nič, rekli sva, da greva danes proti Lac Blanc, kakor sva se zmenili. Vreme res ni bilo najbolje, a druge nisva imeli. Čakalo naju je 900 m višincev, zdaj je to bila že mala malica. Na vsake toliko se je pokrajina okoli naju zasvetlikala in lahko sva dejansko videli, da sva v gorah... kjer pa se, kakor vemo, vreme zelo hitro spremeni. Ni minilo dolgo in že sva si morali obleči palerine. Še sreča, saj se je rahel dež sprevrgel v popoldanski tuš vse do koče. Po dežju sva morali celo po številnih skobah. Takšna pot bi bila v slovenskih gorah najbrž označena kot zelo zahtevna. Pot proti vrhu je postala malo lažja, ko sva videli, da sva obdani s čudovito naravo in številnimi jezerčki. V dveh urah sva dosegli kočo in se hitro zatekli notri na toplo. Tu sva srečali par iz Latvije/Litve (kdo bi vedel), ki sva ga spoznali na Flix busu že na poti proti Chamonix-u. No, nisva si mislili, da ju bova ujeli, saj sta ona dva svoj tour začela v Courmaryer-ju. Kampiranje je danes nažalost odpadlo. Preveč sva bili premraženi, da bi ostali zunaj in napoved je kazala, da se bo spustilo vse do 0 stopinj in manj. Prijazna in energična francozinja naju je sprejela notri ter razložila, da v koči ni vode (niti na wc-ju, niti za tuš). Kljub temu sva plačali zelo drago nastanitev in se napokali 3 hodne večerje.

Vtisi o dnevu: kako je lahko švicarska bageta boljša od francoske? 
Počutje: lažje za 50 eur (nočitev v koči). Na ramah se to sicer ni ravno preveč poznalo... 


Greva gor u hribe, vohat gorski zrak...

...vn iz te sivine.

Ne, sploh se nava šla, kdo je bol natovorjen...

Mimoidoči je vztraju, da naju bo sliku s temi možici.

Nascal naju je.

A mate kej veganaskega? Ja, bomo narihtal, pravjo (večerja: OGROMEN kup gob na posteljici korenčka in solate, s srčnim paradajzom). Še cel tedn sva mele te gobe po ustih.


8. 9. 2019, 7. ETAPA: nervoza in veselje

Budilka je ta dan malo kasneje zvonila, ker sva imeli zajtrk šele ob 7:00 En ali dva cimra sta spet smrčala. Polona jih je k sreči spet preslišala, Tari pa so malo parali živce. Ob prihodu v jedilnico sva prvo pogledali skozi okno. In šok, o moj bog. Zunaj je bilo že približno 2 cm snega in je še vedno kar dobro naletaval. Madonca. Ob zajtrku sva kramljali in se odločali kaj in kako z današnjim dnem. Do Les Houches-a preko Le Brenta bova šli težko, sva se strinjali. Vmes bi naju čakal še vzpon na 2500 m, tam je bilo z vremenom zagotovo še huje, kot tukaj. Vprašali sva še ostale, kam so namenjeni. Noben ni mislil iti višje naprej, saj je prenevarno. Malo s težkim srcem sva se odločili, da izpustiva zadnji del originalne trase, ki je sicer baje eden izmed lepših. Tako sva izpustili zadnjih 700 m vzpona (ki sva jih sicer nadoknadili z dodatnimi ravninskimi kilometri). S kolegico z Majorke smo se odločile, da se skupaj spustimo 1500 m navzdol v Chamonix. Od tam sva sami nadaljevali do uradnega konca v Les Houches-u, do koder naju je vodilo še kar nekaj kilometrov. Dež naju ni več motil, do tega dne sva se navadili že vsega.  Zdaj sva sanjali samo še o pici, za katero sva naredili plan že na začetku poti. Glej ga zlomka, zopet sva prišli v mesto v času sieste. Najine sreče ni moglo ugasniti nič, presrečni sva zakorakali skozi cilj in naredili spominsko fotko pod lesenimi vrati, kjer sva 7 dni nazaj začeli najino pot. Nasmejani sva pozdravljali pohodnike, ki so ravno začenjali ali še opravljali svojo avanturo. Ker pice ne bo do večera, sva se usedli na avtobusno postajo in pojedli, kar nama je še ostalo v nahrbtnikih. Ne moreva verjeti, da je minilo že 7 dni. Do 15:00 sva se spravili proti hotelu. Končno sva si umili lase (katere je blo treba našamponirati 3x...4x..5x...) in oprali oblačila v pralnici hotela. Končno so spet dišala. Večerno pico je zamenjal obisk v indijski restavraciji. Po tednu nomadskega življenja je bilo malo čudno zaspati na beli posteljnini in v topli postelji. Naslednji dan sva šli že v kamp, tako da se nisa uspeli preveč navaditi na 'komot' življenje.


A greva še en krog? Ja, sam prej pejva cunje oprat.


Česa naju je ta pot naučila?

  • Potrpežljivosti in še malo potrpežljivosti.
  • Da lahko v enem nahrbtniku nosiva vse, kar rabiva.
  • Človek se vsega hudega navadi. Ja, tudi 15-kilogramskega ruzaka.
  • Spanje=regeneracija
  • Prijetne tišine.
  • Tega, da se znava orientirat (ker se nikol nisva zgubli), ampak prepoznavanje stvari okrog naju nama pa ne gre najbolj (2 dni sva se navduševali nad napačnim Mont Blanc-om).

Brez kruha pa nkamor (Polona ma baguetto na hrbtu).

Preostale dni sva se navduševali nad Chamonix-em in prelepimi razgledi na ledeniške masive. Midve sva se čist našle tukj. Ljudje šetajo okrog v hribovski opravi in cepinom v rokah. Ruzak na rame in pot pod noge al kako že ;)




Komentarji