Dolomiti ali Kako sva še kot skoraj neznanki skupaj preživeli 7 dni v avtu
Že res, da ženske veljamo za
bolj neodločena in premišljena bitja, ampak pr nama ni tko. Vsaj kar se tiče
odločanja o izletih, turah in podobnih rečeh. Dolomiti so bili dokaz, kako
hitro znava prit na idejo, jo potrdit in tud izvest ;-) Naj še omeniva, da se
ob začetku najine prve ornk dogodivščine nisva ful dobro poznali. Mal sva
pohengali na faksu, šli na kak tek/plavanje…to je bilo pa bolj kot ne to. Za
planiranje ni bilo preveč časa. Poletje je čist prehitro minlo – Polona ga je
preživela tu in tam, Tara pa se je ''preselila'' na Bled, delat v športno
agencijo. To je bil razlog, da je organizacijo najinega popotovanja po
Dolomitih prevzela Polona. Glede tega si totalno zaupava, saj veva kakšne
sposobnosti mava, kaj bi rade vidle in tk.
Nekako je naneslo tako, da
sva Dolomite splanirali okrog še dveh dogodkov. Dopust sva začeli z 21-ko na
Bovškem maratonu, kjer sva pošteno ogreli (ubistvu zakislili) svoje noge in
končali na prvem istrskem Ironman-u (tokrat še kot prostovoljki, ne se bat ;-)).
15. 9. 2018 - Prvi dan ali
Kako NE začeti svojega dopusta
Bovška polovička, da si jo
zapomneš. Tradicionalno si profila trase spet nisva pogledali,. ''Sej tistih
nekj višincev bova pa že preživeli'', sva rekli. Long story short – prvo
polovico smo pičil po klancu navzdol do reke, do cilja pa borbal nazaj gor. Sj
je blo lepo, ampk noge sva pa tut fajn čutile nasledn dan. Po laufu sva si
privoščle še zadnji spodoben tuš in se odpravli na pot… Po 10 tisočih
italijanskih ovinkih (to te doleti, če se izogneš avtocestam na GPS-u) sva se
nastanili na parkirišču pred Tre cime di Lavaredo. Aja, če še nisva
omenili, spali sva v avtu. Logistiko sva kr hitr nagruntali. Doma sva hrano in
drobnarije spakirali v dva plastična zaboja. Ko sva šli na turo, sva ju dali v
prtljažnik, ponoči pa sta bla postavljena zravn avtomobila.
Avto=spalnica/kopalnica/kuhinja.
Vtisi o dnevu: Waw, kam sva
midve pršle! Večerja ob sončnem zahodu, obdane z gorami…neprecenljivo.
Počutje: prijetno
utrujene...djva mjčkn odpret okn v avtu, da se nava zadušile.
16. 9. 2018 - Drugi dan ali
Kako sva bli navdušeni že na začetku
Dogodivščine sva pričeli
tako, da sva najprej za žmah naredili krožno pot okrog pompoznih treh cin (Tre
Cime). Gore so tukj res drugačne, vse je skalnato. Koče so čist posebne, Midve
sva ble čist notr. Prvi del poti je speljan 'stran' od treh cin. A nič zato,
razgledi so res povsod lepi. Ker bi samo krožna pot bila itak premal, sva
spotoma skočile še na en vrh – Oberbachernspitze (2675m), ki ga je Polona
zbrala zarad odsekanga vrha. Kasneje, ko sva dosegli kočo Locatelli, sva šele
vidli slavne 3 cine. Priznava, da sva nekj časa porabli za fotošuting – se ne
morš upret, vam rečeva. Pozno popoldan sva bli nazaj doma, pr
peugeot-u.
Vtisi o dnevu: ofak, to je
to!
Počutje: mal me noge bolijo,
jz res ne bi šla na on wc 300 m stran.
17. 9. 2018 - Tretji dan ali
Kako se glikogen hitro obnavlja
Na sporedu za ta dan je bila
ferata na vrh gore Monte Paterno. Vzeli sva potrebno opremo (čelado in
samovarovalni komplet) in odšli po znani poti, ki vodi proti cinam. Pred kočo
Locatelli sva se usmerli na desno in zagrizli v klanec. Pot je bla res
zanimiva, saj so vmes rovi, jame in ''okna'' s pogledom proti cinam… Brez
naglavne lučke tuki nimaš kej delat. Zadnji del poti sva se preizkusli v ferati
– mala malca! Še pred opoldnevom sva stali na vrhu pri križu. Drugi del
dneva sva se ''preselili'' s parkirišča na drug prelaz. Bilo je že okrog 15.00
popoldan, ko sva prispeli na Tre Croci. V planu sva imeli še obisk jezera
Sorapis, nad katerim sva skoraj obupali. Na tabli je pisalo, da do tja rabiva 3 ure! (spoiler alert: v tem času sva bili že nazaj pri avtu.) Nisva
želeli, da naju ujame noč + izleta ne bi mogli prestaviti na naslednji dan.
Torej akcija in že sva leteli v klanec. Dobesedno leteli. Popoldanski obisk se
ubistvu res splača. Menda je to kar obiskana znamenitost, midve pa sva srečali
samo pohodnike, ki so se spuščali nazaj v dolino. Pri jezeru sva torej bili skoraj
popolnoma sami. Še zadnja naloga tega dne je bila najti legalno (?) bivališče/parkirišče. Našli sva ga malo nižje ob žičnici. Parkirali sva se blizu potočka
(kjer sva napolnili prazne flaše z vodo, s katero sva lahko pomili svojo posodo) in
skuhali večerjo.
Vtisi o dnevu: ne morva se nehat čudit, kok je lepo. Kam pa jutr?
Počutje: midve res nisma kr tk ajga.
18. 9. 2018 -Četrti dan ali Kako
naju je nascal ko cucka
Današnji dan se je začel z jutranjo kavico (as usual) in zajtrkom. Kljub temu, da sva bili parkirani na velikem makedamskem parkirišču, v večini obdan z gozdom, niti ni bilo tako slabo. Prtljažnik je bil ravno prav odprt v smeri ene velike gore. Ko sva srpali kavico sva bili že mal neučakani, saj sva vedli, da naju čaka težek dan in veliko vzpona. In ej, danes bova obe prvič stali nad 3000 m nadmorske višine! V sončnem jutru sva zakorali v breg... ki se je v enem delu, kjer je sicer včasih furala žičnica, vlekel k sto hudičev. Ampak uspeli sva pridet do zgornje postaje žičnice, kjer naju je že kar konkretno obdajala megla. Tam je tudi bivak. Ampak nič, oblečeva se mal bol toplo in greva naprej. Najprej levo, na zavarovano plezalno pot Sentiero Ferrato Ivano Dibona, ki vodi na vrh Cristallino d'Ampezzo (3008 m. n. v.). Na vrhu je bilo še kar ok, kljub oblakom in megli se je razgled odprl in naju čisto začaral. No, ker sva se odločli, da greva še na en drug vrh, se nisva predolgo obirali in šli nazaj po isti poti vse do zgprnje postaje žičnice. Megla je bila že kar konkretna, a se nama ni zdelo, da bi lahko začelo deževati. Malo zaskrbljene, a optimistične, sva krenili še desno proti Cima di Mezzo (3153 m. n. v.). Pot sva ndaljevali po zavarovani poti Via Ferrata Marino Bianchi. Do zdaj še nisva bili na tako težki ferati. Čist sva not padle, res je blo fajn. Sama skala okol naju, mir, tišina in midve. No, vse dokler nisva malo pred vrhom začutile prve dežne kapljice. Šit. Kaj zdej? Obrneva, greva čim prej dol al greva do vrha, do katerga res ni več velik? Dobro sva se zavedali, da v času nevihte ni dobro bit na skali, zraven pa polno jeklenic in klinov. Res po hitrem postopku sva sledili svojemu egu (ups) in švignili na vrh. No, pot navzdol je bila pa doživetje. Začelo je tok dežvat, da sva bli mokri kot cucka že pred prvo polovico ferate. Za spust nisva uporabljali več samo nog in rok, temveč sva se slajdali tud po riti. Od vrha pa do zgornje postaje žičnice, seprav do konca ferate, sva bili čist tiho. Vsaka v svojem svetu in mislimi, da morva pridet nazaj cele. Ko bi lahko opisali, kako se nama je oddahnilo, ko sva končno prišli ven iz ferate... Edina najina tolažba je bila manjša skupina italijanskih fantov, ki so bili na ferati za nama. Tak, mal je bilo pomirjajoče, da je za nama še nekdo... No, ko sva prišli do zgornje postaje žičnice, sva zbežali pod streho in direktno v bivak. Še sreča je bivak bil tam, odklenjen in s kar nekaj odejami. Zuni je še vedno lilo kot iz škafa. V bivaku sva se preoblekli, kolikor sva imeli in začeli razmišljat, kako naprej... Stvar je bila taka, da naju je čakalo še kar nekaj sestopa, večinski del po strmem in groznem melišču, kejr sva navzgor konkretno grizli kolena. V tem dežju naju je bilo res strah kakšnih strel, sicer do takrat ni zagrmelo še nisi enkrat. Počekirali sva, koliko hrane imava s sabo in bili že na tem, da v bivaku ostanema do naslednjega jutra ali pa vsaj dokler dež ne popusti. Ker sami nisva imeli jajc, da bi se spustili dol, sva jih dobili, ko so v bivak prišli še tisti italijani od prej. Oni so šli dol, midve sva se jim pa priključile. Priseževa, po melišču še nikoli nisva tako leteli dol, kot takrat. Trajalo je sicer celo večnost, a komentar italijanov, da sva res noro hitri in da so naju komi dohajal, nama je dal vedet, da je že temu bilo res tako. Bili sva hvaležni za njih bolj, kot za karkoli drugega. Brez njih si gotovo ne bi upali spustit dol. Dali so nama občutek varnosti. Nekje nižje dol smo se ločili. In midve sva naleteli še na eno konkretno bariero. Hudournik čez pot, kjer morava mimo! Hudournik je šibal z ekstremno hitrostjo in dva metra desno od tam, kjer bi ga morali prečkati, je bil prepad navzdol. Torej, če po kakšnem čudnem slučaju kiri od naju spodrsne ali ne uspe čez, se bo popeljala po slapu navzdol. Kako bi bilo po tem, nočeva niti vedet. Nekako sva uspeli priti čez nekje drugje, malo stran od poti. No, ko sva uspešno, žive in zdrave prečkale hudornik, sva vedli, da danes nama nič več ne pride do živega. Še mal je blo treba hodt, pa sva bli pri avtu... Kir dan!
Vtisi o dnevu: žive sma pršle
nazaj!
Počutje: mal me zebe k mam
vse cote mokre.
19.9. peti dan ali kako sva
si
Vsak večer sva pogledali svoj
list papirja, torej, kam se bova odpravili naslednje jutro. In nekj ni štimalo.
Mogli sva dejansko preštet na prste, da sva ugotovili, da imava en dan 'premalo
v planu'. Prehitro bi zaključli z najino turo po Dolomitih. Glede na dogodke
prejšnjega dne, je bilo to kot naročeno. Frej dan sva izkoristli za: pranje in
sušenje vseh stvari (od gat do jaken), friziranje mastnih las, pregrešno drago
kavo v Cortini in delanje ničesar. Klasično sva se popoldan zapeljali do naslednjega prenočišča in nastavili zgodnjo budilko. Naslednji dan naju je čakala najdaljša tura najine odprave.
Vtisi o dnevu: kako je jutr že kr zadnji dan? A je res že konc? Aja, en izraelc naju je ogovoril, če ga slikava. Ni nama jasno, kk si ljudje še kr upajo pridt zravn naju...
Počutje: počitek je res pasal.
20.9. še dopiševa
21.9. še dopiševa
22.9. še dopiševa
23.9. - Ironman. še dopiševa
Kaj sva odnesli od
najinega dopusta:
·
domov sva pršli z obilo kondicije in nategnjeno ahilovo (Tara, kdo
pa drug)
·
avto=dom lifestyle se nama čist dopade (ampak lase je tut fajn
oprat)
·
spoznali sva, da se res fajn znajdeva in zorganizirava. Včasih
nama ni treba nič rečt, ker veva da tadruga isto misli
·
veliiiiko lepih spominov
·
ponosni, da sva kakali tud nad 2500 metri
·
najbolj uporabna sredstva na poti: wc papir in voda iz potoka
·
sorry not sorry vsem ljudem, ki sva še pol leta razlagali o teh
Dolomitih. Res je blo fajn :D
Komentarji
Objavite komentar